Vihar je prišel v moje življenje,
a odnese iz njega vse to trpljenje.
Mislila sem, da bo sonce posijalo
a se naenkrat vsega je zbalo.

Praviš, da me ljubiš.
Morda. So vse laži?
Trdiš, da ne pozabiš.
Le kam so drugi šli?

Majhnost sveta ni več problem.
Prenaseljenost, bogatih zmaga?
Kakšen je ta fenomen,
ki sili nas in ne omaga?

Izkoriščanje in prilizovanje.
Kot kralj, ki umrl na prestolu
je že davno. Kot spoznanje,
izgubljeno na pomolu
išče ga že mnogo let.
A on naredil bi vse,
ubijal bi, na žeblje šel sedet.

Skozi čas sem se rodila.
Skozi čas je moj namen umreti.
Skozi čas bom vse pobila.
Skozi čas želim živeti.

Poslušam dež; ga čutim skozi žarke Sonca.
V notranjosti me žge. Žerjavica je brez nadzora.
Pesem. Pismo pišem. Stavek nima konca.
Pika. Oko sreča smrt. Uprem se brez napora.

Prisluhnem drobceni sinički,
otožen nje je glas.
Peruti grejejo telesce nežno,
v drobne ji nožice se zajeda hlad.
Postaja glasno petje njeno.
Le kaj povedati želi?
Še bolj pozorno moje je uho,
a žal ne morem razumeti govorice njene.

Iščeš jo celo življenje…
po njej čutiš hrepenenje…
veš, da čaka te nekje,
da uresniči tvoje sanje.

Težko vrečo nosim v mlin -žito je mokro,
Raztresel bom živež- da ga osuši sonce.

Vse, ki moje pesmi so prebrali,
prosim,
da mi svoje mnenje povedo.
Tukaj, na pesnišken portali ,
sem prvič svoje misli,
povezala v obliko,
ki lahko bi ji rekli tudi pesem.
Mogoče kakšna rima,
pa dobra muza,
pa je šlo samo.