Moja misel sredi ruševin,
ki nekoč bile so jaz.

Pogled na moja polja,
komaj vznikla pšenica, pira,
toča pripravila je za oranje.

Bog živi ves slovenski svet! ( F. Prešeren; Zdravljica )
Od nekdaj Slovenci ponosno stojimo,
za narod se naš krvavo borimo,
v naših srcih vneto gorimo,
da še leta v alpskem raju preživimo.
Tako si bratje naši želijo,
a počasi – še bo čas za ironijo.

Mraz je. Ledeno mraz.
Osemintrideset stopinj.
Vse naokoli zmrzuje.
Pločniki so ledeni,
da pešci ne morejo hoditi
brez padca in poškodb.

Si predstavljaš,
da bi poletel v višave
razbremenjen vsega,
osvobojen uteži,
ki ti kot dvotonska masa
na duši leži?

Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.

Včasih nima nobenega smisla več.
Samo še slepo gledam in lebdim
v neki tuji odsotnosti.
Kot, da nisem več tu.
Kot, da ni mi mar za čas,
ki tako zvesto riše čez moj obraz. 

Poglej se že enkrat v oči!
A ne vidiš, da mižiš?
Zbudi se za tvojo voljo!
Ne več spati,
saj je že davno konec zime.

Zaprem oči,
v mislih te iščem.
Iščem tvoje besede,
najin dialog-spomin.
In žgoča želja:
Tvoje ustnice na mojih,
tvoji poljubi na vekah,

Letela sem na krilih sanj,
a nisem živela.
Sedaj živim
pa si sanjati želim.
A kot ranjena krila,
ptice ne dvignejo v nebo,
tako tudi meni ni dano živeti in leteti.

Droben,
premražen,
lačen,
sredi zime,
v noči.
Hladna, temna je ta noč!
Zlomljena so krila njegova.