Najbolj elegantna stvar po tem ko sem se naucil hoditi,
je bila ta da sem se zaljubil.

Moj zvesti spremljevalec,
najbolj predani oboževalec,
moj malik, moje božanstvo,
moj namen, moje poslanstvo,
moja moč, moja pravica,
svoboda in resnica;

Ležim in zrem v strop.
To je zor v belino,
ki ni bela.

Vselil se je v milijonsko mesto.
V Nebotičnik, da bi se lahko dotaknil neba.
A bila je zabloda ta.
Ni se dotikal neba, le skozi steklene stene
je gledal luči v mestu.
Utripajoče, neonske luči.

Samo ozrem se
in utrne se mi toliko vprašanj.
Odgovori mi sprožijo slabost.
Se sploh splača bruhati?
Je boljše izbljuvek požreti?

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se kože tvoje
Vonjal jo in ljubkoval
Drsel z blazinicami prstov bi po njej
S poljubom njeno voljnost bi občutil

Pesem ki sem se jo spolnil med solo.

Boli
Drhteče boli
Objemam ti telo
Deklica iz porcelana
Trem te, hočem čez lupino
In ti jočeš svojo kri sreče name

Up v meni ne živi.
Ni več smrt, kar me plaši.
Mladostno & prevzetno govorjenje.
In kaj potem je prebujenje?
Zmeda.
Groza.
Bolečina.

Kaplje padajo na tla
in se ob dotiku
zlijejo v eno.