ko se zgodi.
da te za trenutek ni.
ko življenje zbledi.
skozi špranje zdrsi.
ga ni.
samo ti in ti.

Postati mrlič poln življenja.
Se spraševati in
odgovore prebrati.
Hoditi in
križišča drugim prepustiti.
Si želeti in
vse želje zatreti.

Nališpanim snežinkam se mudi
Sprejele povabilo so na ples
Poplesavajo v zraku s krilci krhkimi
Vsaka se želi pokazati  v lepoti svoji.

Jadro pluje mi samotno,
išče pot si v daljne kraje,
da zgrešilo bi, sramotno,
ne preneslo bi izdaje.

Jadro pluje mi samotno,
ljubi razbesnjeni ocean,

Jeza in beda.
In nič spoštovanja.
Le kdo sploh še gleda
in kdo le še sanja?

Obup in nemoč.
In nič spoštovanja.

Gledam te, nemočen si,
ne veš kaj bi, le v žepu stiskaš pesti,
nemočno zreš,brskaš po znanju,
pa ne uspeš. Ne najdeš besede,
kretnje,samo neme poglede,
ki povedo več, kot tisoč besed izrečenih,

Hlad, mraz,tema, samota…
Senca se plazi tja do razpotja….
Noč, nemir,strah,prezir….
Le kaj hoče ta črni skovir?

V mrežo sanj razpetih
vpletam krila
rož dišečih
mozaik
se pisano razvija

Čakam jaz, čaka ona.
Opazujem jo.
Pred mano je in mirno čaka.
S svojimi rokami, prsti,
sem jo pripravil do tega,
da je takšna kot je zdaj.

Lahko me bereš le fonetično
tako da se oveš glasov besed.
Kakofonije vkovanih stvari
ne smeš ruvati iz polja dogodka.
Hermes Trismegist Hermes oče cest
Herakles Herostrat.
Če bi igro smatrali bolj resno