Ko verjamem se vnemam.
Svet postane kapsula,
nabita z rojem besed,
ki se lepijo na med mojih
da-jev, ne-jev.
Počakam, dokler ne
zagledam obronka zahoda,
potem še tu in tam poverjamem,

Soba polna krvi
v glavi se ti vrti
a smrti ni.
Ni več poti
a moraš oditi.

Vsi imamo svoje monstrume.
Vsi jih obešamo na veje in
laskamo drug drugemu in
naše pošasti se pačijo
druga drugi.
Nekateri se naveličajo,
posekajo deblo in gredo

Kričim na vso moč
pa vendar ni glasu,
kličem na pomoč
a ostajam brez besed.

Izgubljena sredi lastnih želja
se prebijam skozi korenine
tvojega življenja,
lomim vejevje in
uničujem še nerojene cvetove.

Obličje rani, zdrami in osreči.
Le pravi kot pogleda je potreben,
da zajočeš z njim...

Koliko želja bilo je v tebi, vseh neprehojenih poti,
koliko nedokončanih misli, še mnogo več strasti,
a usoda ne izbira, sploh ne ve, kako boli,
ni ji mar, za vse, ki zdaj trpijo, ob misli, da te ni.

Hrepeneti pomeni upati,
Upanje pomeni življenje.
Malodušje pa…
Kaj pomeni? Smrt?
Ampak jaz živim. Sem. Obstajam.

Ustavi mi čas s pogledom v oči,
ujemi moj strah v svoje dlani,
izbriši s poljubom vse, kar me boli
in razjasni z nasmehom tesnobo noči;
ljubi me kot znaš ljubiti le Ti.

Naj zakričim v zrak,
da me bodo slišali še poslednji bogovi,
ki raztrgano in hlapčevsko
prosijo in se plazijo po kolenih
do tistih, ki jih še zmorejo prodati?