Kdo sem
In kam grem
Zakaj ne vem
Od kod vse to
Le kam je šlo
Kar nekdaj je bilo
Še bo

Z nožem v srcu
je hodil po svetu.
Je hodil po poti,
kjer nazaj ni povratka.

Obiskala sva starša…
Ko sva vstopila sta se smejala,
pa ne televiziji.
Smeh jima ni zamrl,
pa sva že stala sredi sobe.
Kmalu sta naju radostno sprejela,
pa še vedno z nasmehom.

Kam vodi me življenje?
Kam vodi moja pot?
Kje sklene se s tvojo?

Včeraj sem videl
zajčka na trati.
Segel za njim sem,
hoteč ga pobrati.

Mimo mene greš,
kakor da me ni
in da na svetu si samo ti.

Kot.
Puščice zla.
V kot me siliš spati.
Pusti me,
oddidi proč!
Ne dam se ujeti tvoji kletki zlati.

V roko besedo sem ujela -
frnikolo -
polno centrifugalne moči.
Kotali se, vrti.
Resno opazuje moje oči,
brez prestanka.
Frnikola moja pisana znanka.

Podzavestno štejem in računam,
čeprav sovražim števila in račune,
oblačim se v tuje strahove,
nekoč sem baje po celi ulici odmeval.

Kaj vidiš, ko pogledaš v ledeno hladne me oči?
Luč, ki včasih je sijala iz njih, a je več ni?
V poplavi bolečine ugasnil moj je plamen,
v množici zveni le moj korak osamljen,
v vetru izgublja se moj glas
s sebe brišem svoj obraz,