Prah na ekranu
Magnetna privlačnost ne
prespane noči

Na traku biser
En dva tri štiri pet šest
So lačne škarje

Lastnoročni podpis življenja
daje pečat
resnosti hotenja.

Ne daj, da ti kot znamko
prilepijo etiketo.
Živi doživeto.

V ulici temačni, v Pragi
psi so lajali v noč.
Brezdomec kliče na pomoč
v urinu tam leži in vlagi.

Med mano in tabo ničesar več ni,
ni žara ljubezni, nobene strasti;
odleteli metulji, ki pravili so,
da najino zvezo bodo ponesli v nebo.

Oko zazrto je v nebo se čudi, odkriva misli na ptico, a jo prezira Oko ji sledi kako pada globina temna zadnja jo vidi Ptica spusti krik, zaboli! Oko zazrto je v modrino zakaj le v njo edino? še vedno jo odkriva Tih je ---- veter zapihljal Znašlo se je --- skoraj samo Videt več --- ničesar ni znalo En korak, en dih, en dotik Spremebo se je čakajoč ptico spet si je naredilo noče da bi se vse v temi izgubilo

V Hiši ljubezni je mnogo prostora,
je prostor za tebe, za njega in njo,
za tistega  s črno in belo poltjo,
za iskajoče pravičnosti zbora...

Smej se ker sije sonce led
Elipse spet krožijo v pravo smer
Jaz pa še kar čakam, vedno čakam,
da me bo nekdo pobral in preoblikoval
mi narisal robove, ustvaril telo, pregnetil dušo

Hlad in nemir, čutiš ga, iščeš njegov izvir,
veje, mrazi te, treseš se, žal ti je,
le kaj je bilo, kako je mogoče, da zgodilo se je to…
Želiš si miru, objema ljubezni,
a vrača se ti samo strah brezmejni…

trda, dišeča, nadvse je kričeča v temo zakrita, totalno odbita Grize jo! Bitko začela, molče je sedela Zanjo je tiha, glej! komaj diha Muči jo! Vnel! vse je vzel tišina bučno razbita Ljubi jo!