Včeraj sem sanjal, da po nebu letim,
sanjal sem da 'mam angelska krila.
Včasih v snovih na oblakih lebdim,
včasih kot strele sem sila.

dvoje možgan si puščam rasti, da bi razumel svojih senc govorico
dva dni in sedem sonc brezdelja sem pomočen v kri
nemalo me moti to sedenje v prvi vrsti življenja
ker sem z nogo že nekaj časa priraščen na,
čemur pravijo zaslepljena oranžna bradavica

Ti, ki lepa si kot jutranje zarje žar,
te sanjam v objemu dišeče postelje,
kjer telesa bi se nama ljubila drgetaje;
če bi le kdaj smel uzreti tvoj čar.

Poželenje, sla,
mi preblisk oči prekriva,
so pota oddaljena,
duša, srce,
grehi ustvarjeni,
pa mar greh je že sama misel,
nikar v pregrehe,
ne sili v skušnjave

Odmevi pogledov in v njih bolečina,
na dlani odsev vsega kar umira
v tej zlomljeni duši, ki v senci luči
joče brez solz in neslišno kriči;
moja usoda je moja samó
in le moja bo smrt, ko ugasne telo!

Zen zen
Zenica
Žanje pšenico ženica

Peš in veselega srca koračim po domovinski cesti,
zdrav, svoboden, s svetom pred sabo,
dolga peščena pot me vodi, kamor le hočem.

Skribent, pesnikun in rimar
se zbrali so v hiši poezije.
Si vsi želeč le skupne kohezije;
zapoje najprej vsem pesmar.

Pred morjem tvoje ljubezni
se izgube besede rim.
Kot kaplje na dan deževni
tvojih dotikov si želim.

Kot tiho se spustila je jesen
tak' tiho si v mrak odšla,
nad tabo je črn križ lesen;
v temi sveče plamen le miglja.