Gladko lok ti teče, zaprte imaš oči.
Zliješ se z violino, z glasbo si eno.
Zvok iz glasbila valovi
Moje srce se prebudi.
Ustaviš se, odpreš oči, glasba še v zraku brhti.

Majhna si cvetlica,
moja prepelica,
spomnim se le klica
tvoj'ga nasmejan'ga lica.

Ura tiktaka, srce hrepeni
Mojega prijatelja od nikoder ni.
Pogrešam tebe in tvojo bližino
Čeprav virtualna, mi daje toplino.

Filaš me z lažmi.
In ti celo veš, kako zapeče. Vsakič.
Morda prav zato.

Noge mi lezejo v smer,
pa se poženem, še preden bi obstal.
Nagnem se nad tok multiproduktivnih misli
in zletim.
Nekje najdem sebe, ni bilo lepo.
Zdaj vem.

Izoliram te z objemom
Kako lepo te je trgati
s pogledom in besedami
Te gledati ko ti rastejo krila
Poslušati tvoj besedni jok

Topla si ko me poljubiš

Luna na nebu sije,
senca se za drevo skrije,
strah zemljo prekrije,
ko v senci zlo se razlije.

Kako srečam te čudo prelestno, ne vem;
le ogled obrvi obudi mi zaspano srce, potem
vsa zaslepljajoča lepota obseda mi skrivnosti pogled.
- mogoče znorel sem, mogoče samo preklet.

iz leninove slike posrebani najbolj rdeči detajli
prežvečeni in na krtini postavljena zaseda
pride, sede in sikne:

Jata ptic
klic noric
mati z vislic sina draži