Poskusila sem
predlagani recept -
skuhala sem juho
iz njegove nevednosti,
da jo pojem
in čeprav nestrupena
je v velikih količinah
vseeno težko
prebavljiva.

Na krilih preteklosti
sem poletela v stari svet
zrcalo minulega časa
se je barvalo v lesku
vročega sonca
v pomarančastih odtenkih.

Življenje daje,
življenje jemlje
vsak dobi to kar
zasluži si.

Nekdo izgubi
nekdo dobi
nikol niso
srečni usi.

Jaz nevem kdaj dobim
kdaj izgubim,
vem le to
da ti si razlog
za katerega
se je vredno potruditi
in življenje spremeniti.

Spomini so kot žarek upanja,
nekaj kar žene naprej,
iz preteklosti v sedanjost,
v prihodnost.

Nekatere pokriva navidezna plesen,
takšna, ki odbija, jemlje moči,
neprijetni spomini,
odbijajoči.

Nad nekaterimi je pajčevina,
ki jih kot meglica zakriva,
skrivnostno vabljiva,
vabi da jo odstranimo.

Človek jo je ujel.
Dal jo je v zlato kletko,
jo začel hraniti, da mu poje,
polepša dom, vsakdan.

Toda ptica je žgolela drugače,
otožno, kot ujetnica,
neprepoznavno,
žalostno.

Sprehajal tam sem se,
kjer so pšenična polja,
v vetru nežno valovala so kot morja,
ugledal sem, krasi jih makov cvet,
v vetru rdeč prelep, dehteč.

V gozdu sem prisluhnil petju ptic,
potok žuborel je poln svežine,
se naužil sem se opojnosti miline,
ko postal sem, žolna po deblu udarja,
že odhajam iz gozda, priganja večerna zarja.

Skromni so pogledi, ki jih daješ.
Zakaj je tako?

Kadar te gledam, čutim prezir v očeh.
Zakaj je tako?

Nosiš očala, da te ne morem resnično videti.
S tem moram živeti.

Strast je zajela vse moje telo
misel in čustva so me prevzela,
vihar se je dvigal in stopnjeval,
a jaz sem kot vedno s seboj sam.
Kako naj izbruhne iz mene ves žar,
ki se nalaga ves čas v meni,
še v snu se mi javljajo valovi želja,
a jaz sem s sabo le sebi svoj dar.
Takšna je moja trpka usoda
nihče se ne obregne, niti vidi me ne,
ko noč za nočjo vrtim svoj  svetilnik,
ki na krhkem otočku žari v ocean.
Moj posel sestavlja življenje samote
v kateri prav čutim, kako se gubim,

Moje postopanje 
po stanovanju se
je končalo s pospravljanjem.

Moder šal v
tretji predal
črno perilo pa
v prvi.

Prah sem končno pometla
kar pod težko omaro
točno tja spada in
tam ga nihče ne bo motil.

Iskal sem in iščem povsod odgovor
kaj je svoboda, kako dozori,
poslušam in gledam zvoke narave,
povsod nje lepota me plemeni.

Vem da so v meno grenki ostanki
prejšnjih življenj, njih daljnih let,
me vse opozarja na to spoznanje,
v um mi dviguje vest vsako sled.