Imel je rdeče lase,
Prav povsod nakodrane.
Na okroglem vogalu,
Kjer se križa več ulic,
Je stal in držal
Eno samo skodelico.

In kako se je smejal!

Ko dan utone
V temoti noči
In zemljo prekrije
Nek čuden spokoj
Takrat v vseokrogli tišini
Znova razločiš
Tisto mekho-ostro sled
Ki jo pusti orumeneli list
Ko reže svetlobo
Na poti do dna.

V zelenih, rumenih in rjavih
Meglicah
V gosti jesenski svetlobi
Se slikar ne zaveda,
Kako lepa slika je.

V skrinji na dnu
mojega oceana se ne skriva
veliko besed.
Toda v levem žepu
Zimskega suknjiča jih imam dovolj
Za to pesem.

Travnik je morje.

Ko ga objame veter,

Vzvalovi.

Ob enajstih zvečer

Lokalna dekleta osvajajo

Lokalne fante.

Ta voda je

ogledalo,

ki globoko dere.

Maja? Sneg?

Veter z dežjem nosi

Češnjeve liste.

Rdeča. Oranžna.

Oranžna v rumeno.

Popoln javorjev list.

V soju jutranjega

Sonca je tudi

Avtobus lep.