Sesul se je oblak.
Njegove solze so lile in lile.
Zastal je njegov korak.
Temne misli so ves svet prekrile.
Preklinjal je, oblak, nebo!
Zakaj sploh kdo prijateljstvo je hlinil?

Prevrnjen stol…v čisto goli sobi.
Razgaljen v sivini lunine noči.
Hreščav smeh, ki se odbija od sten
in slane kapljice, ki zvonko udarjajo ob mokra tla,
raztapljajo pepel.
Razkrajajo cigaretne ogorke.
Spirajo čudno lepljivo rdečo packo na tleh...

Šepet valov, šumenje vetra,ječanje morskih tokov,
nemo sedim ob obali in gledam to veličino,
morje,prelepo, mogočno,poskočno ,šumeče,
odsev življenja,ljubezni,trpljenja…
lesket tisočerih bleščic,tako nežno,
pa vendar strahotno.

Ležim na tleh.
Z rokami zamešam med oblake.
Trgam kose modrine z neba.
Tečem prek mehkih trav.
Vzletim do zvezd.
Lepim oči na prazne obraze.
Sledim svetlobi zarje.

Rodila se je bogatašem
in zmeraj v središču pozornosti je bila.
Bila je večno v ponos svojim staršem
in ni poznala niti ene bridkosti resničnega sveta.
V šoli bila je vedno naj naj
in radi imeli so jo vsi.
Ta njen svet bil je res raj,

Obup in groza. 
Vlaga. Črnina.
Valovi ubijalskega morja.
Nepredvidljivega žrela sila. 
Osupli pogled - odprtih ust 
nemo kriči. 
Zemlja požira. 

Ne spomnem se kdaj sem se rodil
in kdaj sem prvi zob dobil
že dolgo je od takrat,
ko jedel sem prvikrat,
ko bil sem mali,kot gozdni škrat!

svet se ne bo sklonil k tebi
in te poljubil
to
je tvoja naloga
smrt te ne bo sprejela v objem

Sladka strast sesa sredico sanj s svojimi sonci.
Kričanje. Ples krikov v moji glavi.
Vse je izgubilo pomen.
Mazohizem potrjen.
Zapečaten z dokazi.
Porezat se grem od navala praznine,
ker sem premgala strah.