Drobceni korakci topotajo,
zlato rumeni laski plapolajo. 
V siju žametne pomladi,
otroci na polju se igrajo.

Želim vam sreče - vsem ljudem.
Ne moje- take, ki jo zase vem.
Ne. Želim vam, da bili bi vsi,
kar prosto v srcu vašem tli.

Nisem dovolj močna,
še vedno lebdim,
nimam miru,
sama ne vem za čim
to tako hlepim….

Kdo sem jaz,
da brez duše živim,
po njej hrepenim
in zato trpim….

Si ljubil kdaj tako,
kot bi božal temo,
se dotikal njene miline
in omamljal od njene tišine….

Zastor je padel,
predstave več ni,
luči so pogasnile,
dvorana se temni….

Nemirno in brezbrižno hodim počasi,
kot da ne želim več stopiti proti jasi,
temveč ostati tu v tem temnem tunelu,
in čakati, da se ta megla razkadi
in da to brezno znova oživi…….

Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plašč….

Vrabec v moji dlani sedi,
me milo gleda
in zasanjano ždi,
a goloba postavnega
glej, tam na drevesu,
me zviška opazuje,
kot da sem na plesu….

Kako mi je težko,
ko slišim in vidim,
kakšni so ljudje,
zakrinkani in skrivnostni,
boječi ali mogoče preponosni,
da ti pokažejo obraz
in ti povedo naglas,