Smeh tvoj mi v prsih
brenka lepe melodije
in solza tvoja
tud' po mojem licu lije
zrcalo sreče moje
tvoj obraz ki sije.

Nimam potrebne motivacije
da bi se naučila besed
potrebnih za lažje slovo
le ena sama točka sem
še obdobje ne morem biti
grem in ne povem kam
pridem in ne povem zakaj
ni telesa, da bi hrepenelo
ni potrebe po pogledu
le prazna in zapolnjena
le zapolnjena in negibna

Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.

Morje je ideal poeziji.
In razdrte sestavljanke.
In sestavljanje.

Življenje so sanje. življenje je cvet
ki se razpre in nasmeji ves Svet.

Živim zase,živim, da se vselim
vesela in ponosna da ljudi osrečim

Ponos je Človek, ponos je Pot
ki strmi k vrhu in z bojem išče svoj mir
Sanje so blizu, včasih jih ni
hitim v ta svet, kjer s srcem živim

Nekateri govorijo preveč,
a bi lahko premislili.
Nekateri ne povedo nič,
namerno vse zamolčijo.
Redki povedo ravno prav,
ne premalo in ne preveč,
da se mehko v srce useda.
Zanimivo, kako se ulega
zvezdni čut na iskrenost.

Ko zakroži čista energija,
kadar pozabljeno je vse
in duši tako prija,
takrat pokuka skozi vrata,
tvoj bit in tvoja sapa.
Ko odmislim druge ljudi,
nalahno le zaprem oči,
smelo se prepustim občutku,
takrat verjamem,
da sem res v pravem trenutku.

Kresnice so v letu
izpisale ime,
fotoaparat je bil zadolžen le
za mirovanje.

Ognjeni zublji so se dvigali nad hlapi,
omamljali kresničke,
da so se nebogljeno lovile
po zračih vrtincih
v objemu vročih vzgornjikov

Stara hiška.
Rdeča opeka.
Na ocvetenem polju.

Čuva mrtvico,
ki pase,
v visoki travi.

Pastir,
piha v piščal.