Čutim ga in vidim,
ta odsev sonca,
ki me boža in greje,
ki od daleč,
nekje od Atlantika priveje

Naj vstopim vanj,
še enkrat in še neštetokrat,
v to ogledalo sanj….
Gledam in se čudim,
saj tukaj sem že bila,
to kar zopet vidim,
to sem že doživljala….

Pozabi na dneve,
pozabi na to noč,
ko je najina strast imela
nad nama svojo moč.
Na vse tiste poljube,
na vso ljubezen in
nežnosti, ki sem ti jih

Prišli so dnevi,
ki sem jih čakala,
ko sem mislila in si želela,
da te bom kak dan imela…

Zakaj sem le sanjala
in naglas kričala,te prosila,
da bi te lahko čisto malo ljubila….
Ti pa si igral se z mojim srcem,
s to ljubeznijo, ki sem ti jo na rokah nosila,
le kaj sem s tem tvojim molkom
zdaj pridobila…..

Tam na drugem bregu leži,
na čisto drugi strani tiči,
ta zdrava pamet, ta razum,
ki včasih bila je moj um,
a zdaj zapustila me je….

Zadržim korak in obstanem,
kaj me zopet vleče v neke globine,
kje so tiste moje lepe zelene doline…
Le kam me vodi ta pot življenja,
ta pot nenehnega hrepenenja….
Saj nikakor ne smem si tebe želeti,
ni mi dovoljeno po tebi hrepeneti,

Vera, upanje, ljubezen
Srce
Razum
Mrtva čustva
Kaznovana
Pozabi
Včasih so sanje premalo

Rad te imam ob jutrih
Topla si
Gladka, mehka ,tvoja koža je na moj dotik
Še zaspana si
Predeš kakor mačka ob kaminu
Nežno preteguješ se
Oči še ne odpreš.

V neskončnosti časa, glej zdaj tu sem ...
          in bom večno ob tebi.
Pijem nebeško mano, utopljen v vesolju
          tvojih zenic dremotnih,
padam v zamaknjenost, kadar prvi dotik bežni,
          iskra preskoči ...
          in neti pretoke,
          jih čutiš?