Daleč moja je ljubezen,
vendar popolnoma blizu.
Premajhen sem da,
bi jo imel.
Nič ne upam,
ne vem česa me je strah.
Zakaj zmaga nedosegljiva si mi ti,

Ko zaprem oči se mi zdi,
kot da izginjaš mi ti!
Vendar se razveselim,
saj v sanjah si ti,
ob meni,
spet.

Hvala!

Ko pogledam v gozd se vidim,
v ogledalu me ni.
Najraje bi odšel,
ker ne smem.
Odšel daleč bi na vzhod,
občutil sonce,
luno zagledal,

Zavezan sem tišini, ki mi
jo je usojeno poslušati.

Prihajam s šumom dreves:
sence se razpolovijo v sonci.

Vedno, ko odpojem besedo
zaslišim spremljavo odmevov.

O, odmevi, vi natepovalci od zadaj!
Ooooodmevi! Ooo dnevi! Vi!
Noč, ki dnevu prst moli.
Dne, ko boste vi nikogaršnji.

Jaz
Nemirni kup mivke
Prepojena s krvjo
Te čakam
Nemočna
Z razprtimi stegni

Sonce zahaja, z zlom se oplaja, zahod v krivice morja, zavitost v oblogo gorja... Zakaj? Ker je resnica je laž in laž je zares, je slika, njen okvir je iluzija, zlati

Dotik,
roka ob roki,
na roki,
z roko,
v roki...
Smehljaj
in vzdih

Ura je takšna,
da je želja strastna.
Želja po tebi,
da bila bi tukaj ob meni.

Današnji dan si bom zapomnil.
Zapomnil si ga bom po tem,
da sem ga preživel brez tebe.
Brez tebe, tvojega glasu in pogleda,
ki dajeta mi moč in energijo,
da prebijem se skozi dan.