V oštariji pri Tinki za mizo sem sedel
pa hladen pir sem v rokah grel,
pa Playboja sem zraven bral,
pa za babami oprezoval,
katero bi za tist večer izbral!

Slišiš nežen ples snežink
V tvoji dlani
In ni je stvari
Ki bi si jo še želel
Tisoč sonc
Se ti topi na jeziku

nosi me luna
od zvezde do zvezde
od spoznanja do spoznanja
po večnosti iskanja

ko postane ljubezen
steber življenja
postane življenje
steber vesolja

Sedaj, ko pogledam te prazne sobe,
vidim samo jezne slike,
obraze ponižane.

Nikogar ni, ki bi kaj rekel,
nikogar ni, ki bi zadihal,
saj ga ni.

Pod mojimi prsti ta pesem nastaja,
Nad mano se hladno nebo ohlaja.
Vonj po snegu mi veter prinese,
Spomine na poletje mi val odnese.
Pogled v jasno nebo mi srečo pripelje,
Solza sreče mi po licu steče.
Nikoli ne grem več od tu,

Ko greš iz praha v prah
- ni te strah,
ko na mah
zgubiš svoj dah.

Ali cvet nevednosti iz nič požene?
Ni li spoznanje tista čudna zveza,
da iz ust izgine zadnja še pretveza,
ki žalost mi in upanje prežene.
Ah, življenje – ti si antiteza!

Klopco pod drevjem tam videl sem stati,
ptičke v ljubezni na njej frfotati.
"Darling" sem svojo na klopco povabil,
poljubček sem z ustnic njenih izvabil.

Le s čim sem prizadel
tvojo dušo in srce,
da v dežni oblak
si se spremenila
sijoče sonce zakrila
in luno zaklenila.