Tvoje besede bičajo me
Duša polna je brazgotin
Blodim skozi vse te stavke
In iščem opravičilo za rane.
Vem nosiš ga ti
Daj izpljuni ga
Da razgaljeno obleži pred menoj.
Morda to ne bo rešitev
Bo pa končno spoznanje resnice,
Ki že dolgo visi nad nama
A nikoli ne pogledava kvišku.

Tik nad tlemi: trdimi in pekočimi,
je drsela nežna lahkotna kepa vate.
Zatikala se je v iz tal sikajoče bodice.
Puščala vlakno tu, vlakno tam
in počasi postajala vedno manjša in manjša.

zgradila bom most,
most po katerem bom prišla tja,
kjer je ljubezen doma,
most, ki mi bo dal vse,
kar je včasih bilo del tebe..

spokojnost noči,
v miru tišine le veter šumi,
pogled skozi okno,
v črno temo,
misli so temne, kot temna je noč,
žalost,samota,tesnoba,strah ?

umila je obraz v čisto zasanjani vodi
nežnega studenca prijetnosti
v tiho skrivnostnem gozdu
rojevajočih se misli

Izstrelil je nekaj prijaznih besed
in me tako ranil v srce,
da četudi počasi krvaveče,
zdaj zopet umira.

 
Nepredvidljivo ranljiva je
Duša občutljiva!

Ustnice rdeče
Vabljive dišeče jagode

Jeziček nagajiv
Povabilo na divji ples

Tolmun
Tvoje temne oči

Biseri
Moje prodorne oči

Ko gledam v zvezdnato nebo
vem,da tam piše,da nam nič hudega ne bo
v zvezdah je vse zarisano
o usodi naši je že vse vnaprej zapisano!