Listje odpada ,cvetje veni,
ko tavam po stezi,
na kateri tebe več ni….
Zgubil si se mi nekje ,
odšel po cesti, ki vodi do nje,
a jaz naj te čakam in upam,
da našel boš kdaj še pot do mene….

Nebo joče z menoj,
ko stopam po teh poteh,
ki sva jih skupaj prehodila
in se ob toplem večeru ljubila….
Vem, ti si pozabil,
tebi bila je to le avantura,
a mene še srce boli in v duši tišči,

Stojim na križišču,
na razpotju stez,
ki vodijo mogoče do zvezd?
Kam hočem kreniti,
kam hočem zaviti?
Nočem več po tej cesti,
ki me vodi do tebe,

Kruta sem in grda,
priznam, da sem s teboj pretrda,
a kako naj drugače
ti pokažem ,kaj naj naredim,
ker si tvoje ljubezni ne želim…..
Če že moram obstati na razpotju
in izbrati pot, po kateri bom hodila,

Poskušam,
da me v srcu ne bi bolelo,
poskušam,
da me ne bi v duši skelelo,
pa ne gre!
Vse bolj padam v brezno brezupa,
ki ti daje same obljube…

Zbudim se,noč je!
Potna in prestrašena
zrem v zrcalo usode…..
Kdaj se je to zgodilo,
da sem zavila,
da sem krenila,
v to prepovedano strugo….

Kako si daleč vstran od mene,
zakaj mora biti to tako,
da ne čutim teh tvojih poljubov
in pozabljam kakšni so….
Žalostni so dnevi brez ljubezni,
praznina v moji duši bdi,
le kam odšlo je poželenje,

Ne misli, da mi je lahko,
ko vem, da sem te prizadela
in da sem uničila to prijateljstvo,
ki sva ga imela…..
Saj vedel si, saj si me poznal,
da kaj več od klepetov s teboj,
si nisem želela

Bilo je kot,da so sanje,
ki sem trenutno vstopila vanje,
tvoji dotiki in ljubkovanje
teh najinih teles valovanje,
ko sem čutila tvoje strasti
in si želela,da ne bi bilo konca,
da vse bi obstalo

Zopet je ena takšna čudna noč,
ko mi ne pusti spati
in mi ne pusti se z lepimi sanjami igrati!
Duši me ,stiska in me boli,
nikakor me iz svojih blodenj ne izpusti…..
Ta poželjiva ,nepotešena strast,
v meni se kopiči