Ne grem se več tega slepila,
saj ta stvar me bo še ubila!
Me zgrabila je v svoje pasti,
zdaj pa mi dihati ne dovoli….
Le kaj sem ji storila,
da iz mene je izgubljenko naredila…
Ah, sama sem kriva,

Gledam ga starčka,
nebogljenega in samega,
kako prazno zre preds
in z mislimi kaj vem kje….
Ali res mora biti tako,
da v življenju ti je usojeno to,
da končaš izgubljen in

Ta strast,ki v meni se kopiči,
želja za tem ognjem
in temi zublji,
žgočimi in požrešnimi,
postaja vedno bolj pekoča,
uničuje mojo dušo......
Saj vem,da smela ne bi,

Daj stopi z menoj
tja kjer je sonce doma,
kjer je mavrica pisana….
Jokaš?
Vidim ,da ti solza polzi po obrazu
in pogled tvoj izgubljen
kot od bilke na mrazu…..

Ranjena ptica sem
Tvoj molk polomil mi je krila
Sem nemočna bilka
Burji ne kljubujem.

Pretehtaj človek, količnike neznank in se prebudi,
ne živi več v sanjah zlagani tuji ti obljubi,
potenciran znoj globokih čustev
ne reši te darov potrebnih žrtev.
V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Tri lepe so deklice gostile,
k sebi so izvoljence vabile.
Vsaka je hotela jih imeti,
več kot druga, zal'ga, lepš'ga,
ena pač svetlejš'ga, druga spet bi najtemnejš'ga,
tretja pa bi prvim dvema, to ljubezen htela streti.

Sedim pod njo.
Utrgati jabolko?
Uživati?
Daaaa…

List je padel z veje.
Dejala si, da odhajaš.
»Ne hodi,« sem zakričal, »ostani!«
A ti si šla.
Videl sem te le v hrbet.
In list je padel z veje.

Za novembrski je čas prehladno,
na stražarskem mestu – tu na osmici,
tovariš pravi, ki odhaja: »Životinjski – gadno!«
na stražarskem mestu – tu na osmici.
Veter dviga plast sneženo,
na stražarskem mestu – tu na osmici,
poka drevje in se ziblje leno
na stražarskem mestu – tu na osmici