Še bodeča neža
v smrdljivi vodi
oveni.

Skrivnostna barva me temina
sili k pitju piva, vina.
Ne žeja dneva, ne sparina,
opojnost vleče me in pa milina.

Zapustil svet sem in temo,
da v luči našel srečo bi in mir.
A glej svetloba, te nemir,
nazaj srce želi si svet, temo!

Bilo je nepričakovano,
spoznala sva se,
vendar žal mi ni,
saj sem začutila,
da po srcu dober si...

Kdo se oglaša,
v ihti joče?
Očetu spanca krati,
da ves zaspan
ponoči kolovrati?
Kdo mamici nagaja?
Je to naša Gaja?

ne vem je le občutek ali res,
da vse drugače je,
da ni več tega kar je bilo,
globoke ljubezni kar tako.
se motim jaz ali ti
ko gledava v pretekle dni,
ko vidiva stvari, ki jih več ni,

počutim se kot otrok, ki je dobil čokolado,
odvijam jo, trgam jo,
komaj čakam da jo občutim,
njeno mehkobo,trdoto in sladkobo,
njen okus božanski,ki objame mi telo,
ki vzdrhti od slasti,

le del sem nečesa,
samo številka, sama,
nihče me ne pozna.
ali pa ja?

Ko boš lačna ujeda
zagrizla v meso,
to rdečo gmoto,
ki včasih je bilo srce, 

Na hitrih saneh
sedi moj spomin nate
in podivjano beži po
valoviti beli bradi,
nekam.

Ti pa hodiš v kavarne