Povsod je narava mila z menoj
obdarja me s svojim bogastvom,
med nami deluje polno duhov,
ki služijo vezi in času.
Razumeti jih moram in ustvarjati z njimi
medsebojno ponižno sožitje.
Hodim po hostah neobljudenih mest
kjer so duše s tišino prekrite,
v mislih so moji koraki ob njih,
prepuščen sem njihovi volji
in glej kam me vodijo ob cvrketu ptic,
med same prelepe gobane,
med njimi je tudi kraljica gob
Amanita  Cezareja za izbrane.

Je Grdi raček žabi tarnal tožno,
kako brezsrčen, krut je ta naš svet,
da komur ni bil dan talent, izgled,
povsod le grajo sliši, kletev, grožnjo,

da pot mu s trnjem je posuta grozno
in, da čeprav bi živel tisoč let,
nikdar mu ne uspe vseh src vnet,
teh ljudskih src, ki so kot pod narkozo!

Tako ji tožil je, ubogi raček,
a žaba, (ker ve, da bo postal labod),
nagnala ga je proč, češ: zgini spaček!

šola se  je  zaklučila  konec  šolskega  leta je  brž  skočila  v  vodo ter oprala  posodo.mi  pa se  veselimo  in  komaj  lčakamo  da  v  morje  skočimo 

Tvoj obraz kakor sonce sije,
od lepote sijaj ta odvije.
Žareče z žarki lepo
ovija tvoje telo. 

Tvoje telo popolno,
kakor cvet vrtnice prelepo.
To telo vedno cveti,
a nikoli ne oveni.

Ti praviš bogat,
jaz pravim nesrečen.
Ti praviš uspešen,
jaz pravim požrešen.

V očeh večine si lep,
v mojih si le slep.
Iščeš resnice znotraj laži,
jaz vem, da če najdeš me ne, tebe še ni.

Moji čevlji so sivi.
Sive so njegove obrvi.
Siv je dan.

Včeraj sem spakirala
zadnje spodnje hlače,
računalnik
in spomine. 

Le s teboj tiste mesece,lepo mi je bilo.Le s teboj sem tedaj smejala se.Le s teboj počutila lepo sem se.

Le s teboj hotela biti sem,se smejati,se ljubiti,le steboj.

Pa so minili tisti časi,ko lepo nama je bilo.Pa so mini tisti časi,ko skupaj eno sva bila.Pa so minili tisti časi ko tako nepozabno je bilo.

Ko um je nadvladal vsem nam srca
nastopil je metež, prekletstvo,
resnica se je razgubila vsa,
znanost ji je našla frekvenco.

Kje je moja celina in odnos do vsega,
če ne najdem v sebi več sebe,
razdelili so me kot prekate srca,
za njih je vzročnost brez sence.

Le posledice zdravi sleherni zdravnik
aparat preiskuje ožilje,
a moja žalost, ki je vzrok vsega,
se v analizi nikjer ne spominja.

Je prišel,
nič ni s sabo vzel,
a tja nazaj,ni nikoli več odšel.

Te čakam, te čakam,
da bi že enkrat prišla,
kje se obotavljaš,
kje si se izgubila.