Davi me je obiskala moja muza
v moji kavarni na robu mesta;
od presenečenja bi se skoraj zadušila
s sladkornim prahom.

Z usnjeno torbo pod pazduho
je prisedla, stisnjenih ustnic,

Ko v rokah držim še vročo
pito mojega življenja,
postanem skopuška.

Že zdavnaj sem jo ukradla
z okenske police kuhinje
in zdaj jo bolestno skrivam

V katerem kotu se skrivaš?
Kje se sprehajajo tvoji prsti,
od koga bežijo tvoje misli?

Ko gneteš telo,
netiš življenje;
ko se igraš stvarnika,
se svoji vsemogočnosti smehljaš.

 Zakaj???

Zakaj mora svet se vrteti,
zakaj mora roža cveteti,
zakaj ptica po zraku leti,
zakaj se višine nič ne boji?

Bela senca
Sluti tvojo sapo
Ki ni čista
Ker v njej sta se nakopičila
Smola
In prah
Sanjavih dni

Nebo je jokalo,
jaz z njim,
hudo je postalo,
mene boli..

Sredi puščave stojim,
stojim, misli mi bežijo,
kar nekam neznano stremim,
stremim, mimo mene hitijo,
vem, da nikogar ni,
ni, sama sem,

misliš, da boš pozabil?
izbrisal?
izničil?
lahkoverec!
dan in noč
bo njena podoba
bdela nad tvojo
senco
in z njo igrala
vislice.

tiste zgodbe življenje
rodi se v zgodnji pomladi,
brsti, cveti in košato zeleni;
njene krošnje so z vsakim soncem bolj polne,
z vsakim žarkom bolj zelene
in poletna suša je nemočna nad
vseobsežnostjo njenega življenja.