Skupaj v sobi sva sedela,
drug drug'mu zrla sva v oči.
Da prespala ne bova te noči,
vedela sva oba – jaz in Mihela.

Skoz' okno gledam v praznino,
misli nit se mi je zavozlal.
Kaj vse na svetu bi rad dal,
da moja sreča padala bi ne v globino.

Moje misli so prepletene s tvojimi,
ko bi le bile dlani,
v tihi noči sanjam za poljube,
ki jih ni in ni.

MOKRO JE, OBLAČNO,MRZLO IN MEGLENO……
DEŽNE KAPLJE SE MEŠAJO S SNEGOM V KEPO LEDENO…..
ZEBE ME, TRESEM SE,IŠČEM TE…..
MRAK SE SPUŠČA,DAN SE KRAJŠA..
NOČ SE BLIŽA IN Z NJO SPOMINI..

Med prsti mi polzi…
Blešči se in ščemi….
Gomazi, poskoči, lebdi…..
Kot jastreb se mi včasih zdi…
Vzleti,razpre svoja krila,
Še sonce ga pri tem ne ovira…

Lebdiš....
Nekje med zrakom in zemljo...
Stojiš na vršacu...
Razgled prečudovit je naokoli...
spustiš v dolino se brez sonca
in greš še dlje
v globoko brezno se spustiš

SENCA

Razdvojen v duši,
kot tale cvet,
za soncem se obrača,
a vendar je na pol teman,
in jaz prav tak,
v sebi čutim svoj polet,
a z druge je strani tema,
ne vem več sam,
naj prepustim se v zavestno smrt,
ki čakal bi jo še naslednjih nekaj desetletij,
al pa porušim naj vse skupaj,
rodim se znova,
star v svojem sem življenju,

Sesul se je moj svet,
svet sanj in optimizma,
ne vidim več ne morja ne valov,
obrežja zame ni,
kjer čakal sončni bi zahod,
zdaj vidim le drevo,
ukrivljeno od sile vetra,

Pomlad

Pomlad, ta čudoviti letni čas,
ki sok življenja žene v drobno seme,
v korenine trav,
v hrast mogočni
in ljudi.