zvezda je letela čez nebo
ko sem odprla oči
le mraz na obzorju
in ti

škrlatni ptič je sedel v gnezdo mojih las
zapel je pesem to na glas
ni našel vode ne idej
v svetu morij
v mestu mej

Jutrišnjega dne spomin
Me je zabil na stol in mi odkril
Besed neznosnih melodijo
Da zopet se ljudje rodijo
Ki niso si hotelei ne želeli
Da bi v svet tako bolan živeli

opazovala je mimoidoče misli:

nekatere so se ozirale nazaj
druge so drvele naprej
spet tretje so se spotikale 
in padale 

V brezbrižnosti hotenja je listala po knjigi
Z mokrim prstom je oblizovala vonj črk
Srkala je kapljice potečega pesnika
Ki v izguljenem naslonjaču
Črne zakajene sobe 
vrtal je po svojih že tisočkrat prehojenih hodnikih

Odhajam!
Izbrala sem srednjo pot.
Ne levo ne desno,
naravnost.

Naravnost,
to moja je pot.

Še zadnjič
te v mislih objamem...
Še zadnjič,
se k tebi privijem...
Še zadnjič
poljubim te...
Zadnjič

Boli,
tako prekleto boli,
vsakokrat ko odhajam.
Se trgam iz objema,
te trgam iz srca,
znova in znova,
poznana bolečina je ta.

Svetloba jutra,
se skozi roleto plazi,
izriva temo...
V poltemi opazujem tvoj obraz.
Dobro znane poteze so mi,
gubice okrog oči...
Sprašujem se,

Včasih si rečem:Ah dons se mi pa nč ne da.
A to ni tolk lahko, tud lenart je težko.
Tut ptič prav tako,še srna se prebudila bo,
ker mladiče nahranila bo.
Js pa kle ležim, si smejim in govorim:
Ma, sej to je tak butasto!!!!
Pač je tak ta naš svet,ki le "dobre" lastnosti ima! Ampak delat vsak ne zna.......