Ali se spomniš?

A se spomniš mojih besed,
ko ležala sva na trati,
se spomniš vseh lepih trenutkov,
in zvezd tam daleč nad nama,
se spomniš vseh teh občutkov,
ki skupaj sva jih preživela?

Svojo mavrico postavim v oblake
in moje srce na obzorja rob
da ti ki hodil boš po svetu
vedel boš kam vodi tvoja pot.
Svoje sončne žarke razprostiram po dolini
In brišem rose kapljice z cvetlic,
Da ti pričaram lepo jutro

Zbeganih rok veselje
Zavila je v šumeč papir
Zavihanih rokavov spoznanje
Večen je nemir.

Včasih si rečem:"Dones se mi pa nič ne da."
Ampak to ni tako lahko.
Pa saj ne, da se mi ne bi dalo,
tudi sproščanje je težko.
Tudi ptič na drevesu pravi tako.
Pa tut srna je že vstala,na travnik odskakljala.
Pa saj je vse tko smešn,a vse to en pomen ima.

Nespeča želja zre v zvezde
Luno, mesec,
Steklenic morje
V iskanju sebe se izgublja
Notranjosti prtljaga
Na glavi turban
Kovček komaj se preklada

Uničen, odtujen
brez cilja tavam naokoli;
V smisel zatopljen,
obesm se na lepi drog.

Je sekunda in je večnost.
Je misel in je vesolje.
Je kaplja in je ocean.
Je mravlja in je bog.
A nič ni več, nič ni manj.
Ker vse JE, vse je isto.
In to je tisto. 

Kako smo, kje smo,
in kako kaj danes pada sneg?
Je težak, je leden, je igriv,
ali le samo ljubljansko siv.

V sivino svoje slabote
sem zavila spomin,
da razumem mazohizem
Sladka odrešitev vsakdana
osvoboditev svobodnejšega
in rjav prah v očeh

Na živce mi gre vse na tem svetu,
ne vem, če bom izdelal v tem letu!