Ko prvič sem tebe srečal portal,
vzklila je bodeča nežna milina-
beseda skrita lahko se bo odkrila!
Sijočih zvezdic pogled je zasijal.

Mehkobi polzečih blazinic
vrtinčiš onkraj budnosti.

V spajanju svilenih prevlek
piješ nektar žareče sredice.

Astralni Biser
siješ v globočinah Pacifika.

Sijeva.

Greješ si hladno,
od spominov preganjano srce,
ubijaš samoto telesa ob toplem kozarcu,
ki edini še pozna stisk tvoje utrujene roke,
odvisen od tebe,
od tvojih želja,
čaka objem, ljubi tvoje željne oči,

Zgrudena postava,
zagledana v bolečo črnino svoje duše,
počasi polzi po odpadajočih listih, umirajočih dreves,
ki čutijo bolečino propadajočega telesa,
vidijo stekleno, proseče oko,
prepojeno z neutrganimi solzami,
in jočejo v jasno, kruto nebo.

Krvaveča rana v tvojem očesu
polni mlako odtekajočih se sanj
pod tvojimi strtimi nogami,
ki stojijo brez kaplje krvi
in držijo upognjeno telo
usahlega, iztrganega srca.
Okrvavljen del sebe,

Objeta v zasanjanem svetu,
združena v dušo enega človeka
potujeta skozi čas,
ki ne pozna ljubezni in topline,
ki je le tirnica na enolični poti do KONCA!
Tujca sta,
odmaknjena v neko svojo galaksijo,

Le pet minut nakloni mi moj ljubi,
ne pusti Času se uloviti.
Ne pusti , da te z lovkami posrka vase,
iz pasti te svoje ne pusti uiti.
Zakaj ti sanje tvoje krade?
Zakaj želi, da misel name zledeni?
Ne pusti, da nad tabo je vladar!

Kje so tisti časi poezije,
nikoli jih ne bo nazaj,
že vsak otrok zdaj vence vije,
vam klasika je tuji kraj.

Perejo vam vsem možgane,
korporacije in hitra hrana,