Pridi k meni in me poljubi,
svojo nežno dlan mi ponudi,
in zasul te bom s poljubi
zvestobo mi obljubi
in zasul te bom s poljubi,
v jasni noči me zasnubi
in zasul te bom s poljubi,

Ptice v daljavi, črne pike, ki letijo ti naproti,
črne pike, ki postajajo tvoji otoki,
otoki sreče, smrti, obstoja,
črne kot vrane, a to niso,
so le tvoji spomini, ki te lovijo kot podgane,
begajo ti dušo in srce,
oblegajo tvoje misli,

Topot tisočerih zgodb,
ki vedno znova prihajajo in odhajajo
skupaj v isto smer,
kjer se družijo,
prepletajo pod modro-osivelimi drevesi
napolnjenimi s težavami ter veseljem,

Razmišljaš o besedah,
o lepih, toplih in iskrenih željah,
o sreči, njenem življenju,
vedno samo o tujih drevesih,
in vedno zadaneš sebe,
svojo bolečino, žalost,
ki se nje ne dotakne,

Plapolajoča svetloba oranžne noči
izgoreva v prozorno toplino srebrno-zvezdnega morja,
ki se dviga v nežne višave sivega,
izgorevajočega neba,
in tali belino svojega mirnega,
jokajočega zavetja.
Kapljice, ki tiho polzijo po gorečih bregovih

Nemir, potenje, čudovito nebo,
sončna očala zastirajo misli,
utesnjenost v sebi ti krajša
že tako utrujen in bolan korak,
ko stopaš sam,
sam proti množici veselih,
sproščenih obrazov,

Zakaj revež srca ne najde,
ki živi tam daleč stran?
Zakaj dež bolečine ne izpere,
ko trpiš zdaj čisto sam?
Zakaj s soncem ne osuši se oko
in ljubezen ti poda roko?
Kako uiti tej nesreči, ki te tišči?

S tresočimi rokami
Grabim po tvojem srcu
Žejna ljubezni in krvi.

Človek, dekle,
ljubezen preko ceste,
tako čisto blizu,
nasproti mojih željnih oči,
v bližini dotika in srca,
le skozi grmičevje,
preko osivelega betona,

Stopam v svet rdeče – belih zvezdic,
lahki, spokojno škripeči koraki
me vodijo v tišino,
v dišeči svet neštetih duš,
ki živijo brez življenja,
ki vidijo brez oči,
obsijane le z leskom počasi umirajočih luči,