Dež je padal,
na zemljo z neba,
Na travnike padal,
s kapljami do dna.

So oblaki ga spremljali,
v sivini temačni.
Tako dan so počrnili,
ga v temačnost zavili.

Vrtnice niso nobene navadne rože,
so znak ljubezni, nežnosti in spoštovanja,
pri lepoti jih nobena roža ne uganja.

 Vrtnice lahko so mehke in lepe,
a za nekatere boleče in skeleče,
kajti znajo pokazati tudi svojo bodičasto srcé.

Sem moja razmetana soba,
Šišmiš, navihani dihur?
Sem svoja negotovost in lenoba,
večne igre, vprašanja
in moj venomer vnet mehur?

Sem mojih ljubimcev sto, nemir,
in sendviči paštete?
Moji prijatelji, ki jih nikjer več ni,
ali ta "ljubezen", ki me tepe?

Čistih jezer je vse manj na svetu
le na višavju so tu in tam še,
nekaj čistoče v solznem svetu,
je ostalo v očeh mi, misleč le na te.

Naslonil sem lice na tvoje prsi
tam so ostale moje solze,
objela si čvrsto vse moje sanje,
govorila si tiho kako ljubiš me.

Le v dvoje se raste v pravo čistočo
po dežju in soncu jezero blešči ,
tudi solza in morje sta sol življenja,
objemi med nami, so izvir radosti. 

Vsem nam ustvarja drugačne poti
za nami grozote, propadlih ljudi,
nova svoboda nam narekuje,
kako kapitalu zatreti moči.

Prihaja nov um, inteligenca duše,
ko bo človek materializiral, kar bo želel
zamisli iz srca čistih hotenj,
uresničeval si bo z voljo bodočih vedenj.

Prvi med njimi je Izraela sin,
ki še nosi v sebi prav tisti gen,
izničevan tisočletja od drugih ver,
radi strahu še ne širi božjo voljo navzven.

Brez sanj
brez kapljice rdeče barve
tudi brez pridiha rožnate
se zbujam v siva jutra.

Gledam škatlaste
sive fasade,
v tujih črkah
bleščeči napisi
prebijajo sive stene
in odsevajo v sivino
bednega vsakdanjika.

Kakšno barbarstvo, človečka rasa
pogoltnost, pohlepnost sta vira moči,
kje so sledovi božjih napotkov,
usmiljenja do bližnjih videti ni.

Sosed sosedu nič ne privošči,
a sebe bi dvigal nad njim do neba,
vsak nosi v sebi vsaj malo ponosa,
a kar se dogaja je vseh meja zla.

Civilizacije nad nami so naši sosedje
pšenični krogi so pomniki za nas,
Kelti kot narod so vir pojma Evrope,
jim Angli ne dajo imeti svoj klas.

Ko zvon umolknil je v daljini
in ura je odbila šest,
zapustila me je tu pred leti
zakaj, sprašuje moja vest.

Le šum v vejevju lahen vetrič
oznanjal je zaton vsega,
le dolga senca od nje vse tanjša,
odnesla mi je del srca.

Kot otroka v samoti,
občutek isti me je zvil,
tisoč misli v trenutku,
le en od njih me je miril.

Pustila sem vsakdanjost,
ker mi je všeč, kako se igraš z mojim umom.
Z blazinicami prstov božaš misli,
z zobmi jih pregrizneš,
z dlanmi upogneš.
Smešno mi je, da si med tvojimi obredi
zapomnim, kako dišiš po orgazmu.
Peripetija.
Zopet.
Sprašuješ me, če me še kdaj vidiš.
»Vedno sem na isti postaji,« ti rečem.