Novica znana je vesela,
da jo ptički že pojo.
Je ljub'ca uslišala željo mojo,
da rad bi, da b'se vzela.

Na svetu več me nič ne preseneti
in na svetu več me nič ne razočara.
Vem, da me usoda moja vara,
že zdavnaj sem jo neha kleti.

O Velenje moje mesto drago,
kjer preživljal sem mladost.
Zame sreča in prostost
bili sta le navadno blago.

Modrost, ki je bila, mi je splahnela.
Vrline s katerimi si me hvalila,
sreča, katero sva z' resnice pila,
vsaj pri meni, kot prihodnost, je zbledela.

Skozi oko mi poglej in povej,
če vidiš temino mojih dni.
poslušaj tišino mrtvih dni in butanja valov,
ki tisočletja režejo bregove človeštva.

Na pločniku pred tovarno usnja,
sezidam iz teles teh živih bitij,
v mokrem deževnem jutru,
svoj občutek medlega življenja.

Ko sem ti ljubezen izpovedal,
vedel nisem, da čaka takšno me gorje,
da ranila moje boš srce.
Boli.

Pa se tako lepo prilega
Oblika tvojih dlani mojemu telesu
In tvoj vonj
Se v trenutku spoji z mano

Oči pa vedno ostanejo prazne

ujela se je v pajkovo mrežo
drobna mala vila
srebrnih kril
in je zavpila
ostro kot sulica nesreče
v objemu lepljive ječe

Žrelo bolečine hlasta za dihom sreče…
vsakodnevno milino, ponujeno z neba…
Trpljenje se zdi globoko usidrano v trdem lesu, udarjajoč po oblakih
in letajoč v prozornem kozarcu…
Že tako dolgo, da misliš, kako je sreča nedosegljiva železu…
Preblisk ti ne pove nič novega…le-to, da je cilj še vedno daleč…
Delati v rokavicah z žgočim kamnom…zamižiš, pozabiš na srž ognja…
Vendar nisi edini…v temi poglej navzgor…