Nemo, v tišini zrem v temo,
štejem korake, ki v neznano gredo...
S kakšno lahkoto me ubiješ in greš,
me pustiš, da se utapljam... Kaj res ne veš,
da nimam rešitve, da nimam moči,
iskati le besede, ki jih hočeš slišati?
Ne veš, da boli me, vse kar tebe boli,

I dream of rain...
I dream of silver desert sand...
I dream of roses in blood...
I dream of love once and forever more...

Kje je meja med dnevom in nočjo?
Tam, kjer sonce vstaja.
Kje je meja med srečo in žalostjo?
Tam, kjer se up poraja.
Kje je meja med slo in ljubeznijo?
Tam, kjer se najina vez spaja... 

Brez zvezd bi nebo pusto bilo.
Brez sanj bi noč prazna bila.
Brez smeha bi življenje prazno bilo.
Pa ... ali bi vedeli za obstoj svetlobe, če ni teme?

Zdaj ko luči več ni in tema me objema
Zdaj ko mi sanje padajo na oči in telo počitek zahteva
Zdaj ko čakam, da se oko mi zapre in svet izgine
Zdaj spet mislim nate le in v sanje tonem kot v spomine ...

Igrivi veter kot dve igrivi srci najini
Gosti oblaki kot želji najini gosto zasanjani
In vse to listje barvito kot vse besede najine
Prijetni hlad kot hlad za slo potrebe rajne

Ni beseda
Misel
Pesem
Ni veter
Kar šepeta
Ni morje
Kar utaplja

Through the moonlight
Through the silence
Through the sky of million stars

Out of everybodys sight
Away from violence
On the road of new starts...

Zvijem se v krivuljo
Na grafu me nariše mrtvo-
Okus v odvisnosti od časa

Ritem je padajoč
Dokler mi s popolno indukcijo ne dokažeš
Da ne veljam za vsa naravna števila

Če izgubiš nekoga, ki ni bil nikoli tvoj,
je kot, da bi na tihem malo umrl,
pa nihče ne ve, da si za eno drobtinico manj živ.

Če izgubiš nekoga, ki ni bil nikoli tvoj,
ne smeš jokati, ker si potem lastiš nekaj
kar ti v resnici ne pripada.