Osmega maja bo deset let
odkar sva v zlatu prepletla poti.
Ti si rekel da boš,
jaz sem rekla da bom,
te ljubila do konca in začetka večnosti.
Ali še veš, ko sem ti rekla,
da zjutraj ni sonca,

Sneg iz sonca,
umazana belina,
lepota zore je zgorela,
konca ni,
le reveži umirajo,
sekiri usode vrat ponujajo.

Miren pomladni dan v mojih kamnih,
tresljaj iz ritma je preskočil obraze,
še vedno pojem mojo pesem na glas,
žvižgam v sneg in talim oblake.

Sodih poljubov ne boš nikoli preštel,
ker se stapljajo s praznino in z nekom,
ki molči v stilu hrupa.
Konec koncev si sam, močan in lih.
Takšnega te želi tudi neznanec,
ki je zaprl vrata, ker nisi vstopil.
V čakalnicah se de facto ne čaka.

Dam ti culo in pojdi
s samim boš v smeš
(medtem vzameš boga
v najem in ga greješ
na minimumu)
Ne opazuj kako prekleti
so lahko zahodi.
Človeška misel
te zlahka zapelje.
Tako je to, mlin melje milje.
O zablode! O robčki za dvakratno uporabo!
Vzvodi in vzgibi sosedinega boga.

Včasih ,
ko je moje srce pretesno
za eno samo osebo
ko na stene telesa od znotraj pritiska
tista deroča , pekoča tesnoba
ko se v hipu zruši se ravnokar bleščeče okno
ko ne čutim več svojega telesa
le še bum-bum bum-bum !

Tvoji poljubi
po mojem telesu,
kot cvetni listi vrtnice so.
Nežni dotiki tvojih ustnic,
energija, magija
ljubezni.

Ljubim se s teboj.
Zaprem oči,
v mislih poletim.
Drzna ptica mojih sanj.
Sanjam!
Tvoje ustnice,
poljub,

Ko budilka v sivi dan me prebudi
in okna še zastrta so,
takrat videti želim si ga najbolj,
takrat iščem ga in oziram se za njim.

Ren nima nobenega namena
Teče proti svoji razvajeni delti
In ubija moje skrtite želje