Nevem ce je to le nocna mora..stojim v sredini mracnega predora..poti ni naprej niti nazaj..nevem ce na tem svetu obstaja zame se raj...zmeda popolna srcek boli..upam da nekdo nasmeh na usta narise mi.. ali sm si zasluzila ali ne..vem samo da bolecina pocasi pogublja me...nemocna kot ptica brez kril bojim se da dokoncno si me ubil..cas zaceli use rane pravijo..a sledi ostanejo in ti se naprej srce ranijo.

Kje se rodi in kam gre,
zakaj se poraja in kako kar umre?
Je ena sama in ta edina prava?
Je okus njen sladak ali gorak.
Se v žarečo, rdečo odeva,
ali mavrične barve odseva?
Se nje oblika iz robate v oblo preliva,
in skrivnostni svoj mik šepetaje razkriva?
Jo mraz Severa ohladi,orient prebudi,
ali pa jo Afrike vroče nebo razdehti?
Je barve enake v Oceana globeh,
jo je mogoče poiskati v visokogorskih poteh?

Razburjenje na sončen dan,
po nepotrebnem podivjen.
Preveč čustven, zelo predan,
v bistvu svojem nedokončan.

Na svetu ubožca vse jezi,
razmišlja drugače po prstih dobi.
Privoščljivi družba se smeji,
kratka v ozkarski razsvetljenosti se zdi.

Še en dan v življenju tako se obrne,
novih štiriindvajset ur samote.
Zmota v zmoti se nikoli ne vrne,
tava na okoli na krilih sramote.

Ampelmann, kaj pa ti tu,
kjer zavist se po žilah pretaka?
Vsemogoči prinašaš rešitev,
Slovenija krvavo potrebuje junaka?

Bibendum stoji trdno mu ob strani,
največji, le drugi po moči.
Povedal je jasno druščini zbrani,
kako naj zrnje od plevlja se loči.

Rešiti prišla sta ubogo kokoško,
v preširnem svetu se izgubila.
Po zrnje v neznano hitela junaško,
orjentacija na poti jo je zapustila.

Utesnjena prestolnica - neka država.
Sprehajaš se, si brez nasmeha.
Ti Spleen ne neha.
Ni prazna glava - je v njej težava.

Se le mrači in megla zrak gosti,
mraz pritiska do srca,
so dnevi kot noči.
Ti padaš, padaš na vrh dna.

Kar si,
nekoč nisi bil.

Kar boš,
sedaj nisi.

Tisto je bila preteklost,
čaka te prihodnost.
Si le samosvoj in potuješ skozi čas.

In potem te več ni.

Pišem mu o ptici
davno prigušen njen krik
med čredami rok plazi izgubljen
dotik.
Pišem mu o dnevu
brez dlani drobi se v šepet
čaka v gosti temi le hijena
klepet.
Pišem mu o imenu
kot dete v mlečni svit privito
je misel zver ki bije obnemel čas
zvito.
Pišem mu o...

V praznih trenutkih
plešem z medlo silhueto.
Bledí stik z resničnostjo,
požira me gibanje zaspanih.

Drhteče roke slutijo,
da medene sanje spomladi,
lepijo nektar v prevladi.
Na voljno srce pritiskajo!

Nadležna sivina
drhteče šumi,
trga oblakov nebo,
nad vekami bdi zverina.

Onkraj neba,
se nihče ne oglaša.