Prepajaš mi kožo z vonjem po morju in borovcih,
z vonjem Mediterana. Življenja.
Bivaš v čaru okusa. In jaz v čaru dišav.
Tako mi dišiš.
Včasih si privoščim utelešati nočno sanjarjenje.
Premočena postopam po obalah,
v upanju, da se srečava s tvojim nasmehom.
In ko sediva ob kavi, se igrava z bomboni in
klepetava ure in ure, se zdi, da sva kljub temu,
da sediva vsaka na svojem koncu,
skupaj. Pri najinih nasmehih.

Čuden občutek je
ko spregovoriš s srcem
takrat, ko ne bije več
kot da bi dva tujca
zašla na isto pot
na začetek izgube
počasi izlivala črnilo
ki je polnilo morje.

Oj, jest mam pa
zdej ljubce tri,
mam ljubce tri,
pa za vse tri
blo bol, da jih ni!

Ta prva mi v Polju ždi,
mi v Polju ždi,
k se je skisal ji.

Čuden občutek je
ko govoriš s srcem
takrat, ko ne bije več
kot da bi dva tujca
zašla na isto pot
na genezo poraza
počasi razlivala črnilo
ki napolni morja.

Čuden občutek je
ko oblagaš rane s soljo
in nikoli ne zaskeli
ko postaneš imun
na lastne težnje
in umakneš pogled
brez najmanjše potrebe
da bi znova premeril.

Nad levo ramo vzhaja žogasta luč
in v luči, drobno zrnce mraka,
širi žile teme, reže kose sveta,
na vse štiri kose. In čaka.

V potokih iz senc in sivine,
odseva skrita oblika sveta.
Zloščenost odseva privide,
noč je plašč, ki drgeta.

In ko približaš votel pogled,
ko monokel ves moten odseva,
da pogledaš tako zviška,
od blizu stvari se dozdeva,

Kjerkoli se človek nahaja
nikjer in nikoli ni sam,
povsod je obkrožen z življenjem,
ki ga vodi k Bogu vsak dan.

Ne pohajkujem z občutki
kot veter po silnih ravneh,
saj me moj vir in narava,
umirja in hoče zase.

Oblikovan je vsak že pred rojstvom
skozi življenje izve kdo je on
in kar je prinesel s sabo,
je njegova frekvenca in ton.

Nikdar v ljubezni nisem sreče
v življenju svojem še užil;
od mnogih vez - le kup nesreče,
le srčne rane sem dobil.

Tako zdaj karte krive mečem
v beznici hrupni in kadim,
saj kdor v ljubezni nima sreče,
je v kartah radodarna z njim.

A tudi tu, se zdi, nazadnje
oberejo me do kosti,
čez prag me vržejo, kanalje,
na smrt pretepejo s pestmi!

V solariju, kjer sonce žge umetno,
se cvrla je in se je žgala, prežgala
se je, ter raka kožnega fasala,
pa shirala v nakazo neprijetno.

Kdor jo poznal je, to gospo priletno,
prav vsak zdaj ostrmi pred njo, prej zala,
je s to lepoto svojo zrelo znala
še mladeniče vnemati verjetno,

zdaj le še okostnjak, prevlečen s kožo,
blodi naokrog in vzbuja stud in grozo.
Kot opomin se zdi, opozorilo,

Za sončnimi očali skrival skrbno
poglede svoje žgoče sem pred tabo,
bolestno se nasmihal, kimal z glavo
in šalam tvojim smejal se nevzdržno;

po sili s pivom se nalival, trdno
prepričan, da ne zveš kako je z mano,
a kmalu je ponos spuhtel v neznano;
pijan priznal sem ti ljubezen prvo.

In v hipu si zresnila se; z obraza
sem tvojega zaznal negodovanje
in molk nastal je mučen, neizprosen...