Sam, osamljen,
potepam se, razmišljam,
o toku življenja,
o dogodkih v najinem svetu,
svetu, ki lahko bil bi
poln ljubezni, veselja.

Sijoče otožen pogled
Poln svežine brsteče strasti
Spominjanja na brezkrbni otroški smeh 
Iskanja v (navidez) zastrašujoči prihodnosti.

Lep fant.

Kaj je na dnu kozarca?
Praznina.
(Napolni ga znova...
Kaj je na dnu?)

Na vzhodnem obzorju rdeče rojeva se dan;
sončni čopič oblake zariše,
otroški nasmeh z rdečimi lički obdan,
ko spet nov dan se piše.

Navdih,
Ki ga iščem
Mimo navodil.
Sanje,
Ki jih lovim
Brez nastavljenih mrež,
Neskončnost

Vzamem pištolo in jo nabijem,
Namerim v tipa in ga bang! ubijem,
vse sledi zakrijem, bencin kar čez truplo polijem,
po nesreči tudi sebe polijem. Sranje!
Tudi jaz začel sem goreti,
po zažganem smrdeti…skočim v vodo,
Ribe me grizejo kot za šalo, ta večjo sem udaril…

Pero, ujeto med realnostjo in sanjami…
Izgublja svoje razsežnosti, ko piše o nečem lepem…
Papir je lepši, če je bel!
Zakaj umazati nekaj, kar je brezmadežno?
Besede na papirju so odveč…