Dim…valovi po grlu navzdol do pljuč…
Čutiš ga v prsih…kako ubija stres..sprošča…
Verižno »sproščanje«…stresa ni več!
Je samo še dim… ki valovi mimo tvojih bolnih očes…
Opazuješ ogorke, se nasmehneš in pogledaš skozi dim…
Nevroza!! Stres se stopnjuje, kava ga odkrije…
Potegni! Dim valovi ob pepelniku, saj stresa ni!

Rojen v paru s sestrico, Sijoče lice matere in očeta, Pa takoj boleče, Nesprejemljivo, Davnov sindrom?

Laž je nekaj, kar izgovoriš, ko si obupan,
laž je grda reč,
laži govoriš, ko si župan
in ko hočeš leč za peč.

Srečni lasje ki v vetru drhtijo in samotne tiste skale, ki ob morju gole leže, poslal sem pogled, čez daljne poljane slovesa, polomil ta dan, ukrivil žarke ponosa.

Bič ki mlati je izmišljen, brazgotine in kri zdravnik, rabin je oče,bolečina mati, rana otrok in ti sodnik.

Sneg iz sonca, umazana belina, lepota zore je zgorela, konca ni, le reveži umirajo, sekiri usode vrat ponujajo.

Vsa črna morja in vsi jezni vetrovi, utopite mi misli, odpihnite strast, naj ogenj požge, kar v meni živi, mi upanje daje,odpira oči.

Ko tvoj pogled čutim kot dotik,
ko tvoj nasmeh je kot poljub
in dotik tvoj kot vrhunec se mi zdi,
sprašujem se, ali enako čutis tudi ti.

Zaprem oči, mirno vdihnem in se prepustim.
Slišim dežne kaplje, čutim rahel veter na obrazu.
In zaželim si, da bi trenutek trajal večno.

Sem dolgo hodila,
Blodila
Sem dolgo iskala
Divjala
Sem dolgo sanjarila
Pozno v noč
Da prišel boš princ moj
Da bil boš moj mož