Ujemam leteče trakove misli
Ki šelestijo
Kot podivjani listi
Ukradeno je njih drevo
Letajo in se podijo
Nebo jih je temno

koliko rjuh boš moral še zamenjati?
opazovati, osvojiti, prosjačiti, ljubimkati, vztrajati,
poljubljati, nagovarjati, privlačiti,
slačiti,
objemati,
jemati.
kolikokrat še,

Ko v senci figovih dreves
boš božal mojo voljno dušo,
ne krivi kače, jablan in oči
za svojo šibkost,
za brezupnost najine poti.

Si me hotel vso, zdaj ves boš moj!

Z belega stropa
Visijo svetleče svilene niti
Sprehajam se
V tem čarobnem gozdu
Kjer vsak dotik ščegetavega tkiva
Vzbuja v meni občutek

ko s sanj trgaš moje listje pozabe
žgoče, rdeče od hipne naslade
si sebi skrben, pazljiv, skoraj pozoren,
tvoj dotik še ve, kam,
pogled je enako prodoren,
a za šopek je prepozno.
in sadje...

še vedno si upam
v tihoti bežečih misli
slišati zven tvojega imena
kako odmeva po sobanah
golih spominov
ki ne čutijo, ne žalujejo
in ne objokujejo

modro zeleno kričeče rumeno
vetrovno soparno
nežno in glasno
vstopa v njen svet sanj in iskanj
poljublja in slači
išče zahteva
se boječe umakne

Čutim tvoje zobe v svojem vratu
Kriki mojega imena
Spreminjajo konstalacijo mulekul

Spletam si cvetje v lase.
Da bi vonj oranžnih azalej
prekril vonj po gnilobi.

Nekje pod češnjo lebdim.
V iluziji življenja utripam.
Razpadla sem na milijarde malih belih cvetnih listov.