Boogie woogie tvojih možganov,
ko se zasekam v steber noči.
Ne morem si pomagati.
Plesati okoli ognja
razdrobljenih razočaranj,
brutalno razkritih prevar.
Čas ko plapolaš in te

Ujela  trenutek sem  s teboj.
Začutila tvojo sem bližino.
Zazrla se ti v oči.
Občutila, da božaš me s pogledom.
Zaznala vonj sem tvojih las.
Zaznala vonj sem tvoje tople kože.
Zaželela si, da vzameš me.

Kako rad jo imam?
Nihče ne bo vedel.
Niti ona.
Deklica mojega srca.
Pa kako si želim,
da bi lahko svojo ljubezen kričal na ves glas.
Vsi naj zvedo.
Ljubim te.

tih poletno topel piš
je nežno pobožal moje krilo
zašuštelo je v odgovor

Tok ... tok-tok ...
Odpri vrata ...
nikogar ni.

Šumeča nit padajočega slapa
sladkornih kristalov
v ritmu kaosa
ki sam v sebi nosi
neizmerno urejenost.

Različni a tako podobni
edini sami v sebi
redko svobodni
željni vsega
da nam le kaj ne bi ušlo

Frustriranci vesolja?

Ko v tišini zaslišim zvok pojoče žage.

V rokah ti je še ostala vročica
včerajšnjega dne.
Ko se prsti dotaknejo
hladnega lesa in s komaj vidno silo
odpahnejo vrata,