V vrtincu množice si sam
Posameznik
Individualist
Nesrečnež
Ali
Defetist

V sanjsko čisto nežno in pojočo vodo
Leglo je telo
Predalo se je nebu
Svobodno in
Golo

Beseda se v besedo zlila
In misel se je utrnila

vonj rdečega žameta
mi popije vrat
da zrak zapoje
skozi razpoke dežja

Z ostrim jeklenim rezilom.
Vbadaš, vrtiš, slednjič zarežeš.

Šele takrat se ti zdi,
da dihaš, čutiš svoj bit?

Ko zarišeš živo rdeče,
sladko-žgoče krvave sledi?
Razkriješ poslednje tančice,
razparaš osvojeno jedro?

Boli me,
mocno boli me,
ko hodim po svetu tem,
ko potujem po zivljenju naprej,
bolecina povsod z menoj je.

Misli potujejo po širnem podzemlju kot sončni žarki,
oči vsrkavajo vso lepoto navidezne resničnosti,
ki kot prozorni negliže razkriva le najbolj očitno…
ni nam treba vedeti, da je idila kratkotrajni utrinek,
saj izgine v enem dihu…
Želim si meteoritov, želim si pretresti misli…
V enem gibu!

V jogurtove lončke lovim zrak,
ki ga izdihuješ
in ga hranim za trenutke
polne osamljenosti.
Takrat ga potegnem vase
in si napolnim pljuča
s tvojimi tihimi grehi.

Nekje nad besedami sva se spoznala,
tako prepojen z preteklostjo si trepetal pred mojim bitje.
Jaz pa sem ti želela pokazati prostor svojega verovanja.
Nevzdržno je krik v meni preraščal v željo po ljubezni!
Ti pa nisi želel odpreti vrat k sebi, po katerih sem udarjala s svojim krvavečim srcem.

bašem se s paracetamolom
da bo bolečina izginila
in ko bo
ne bo dejanskega dokaza za obstoj

Ne, ne morem imeti vsega, kar si želim,
v hrepenenju tožeče v daljavo strmim,
sredi poletja pregreto mesto betonsko,
duši se v sopari, vročini, res je peklensko;
ves miren, negiben ... le nemo molčim,
v nostalgiji dremavi zdaj srčno ihtim,
ko milje oddaljen ljubezni hlepim ...
čutiš da sanjam o tebi, le zate živim?