Duha
ubija mi
praznine moč ...
Oči
odsotno
zrejo v temno noč ...

Dani se, ne morem več spati,
misli mi bežijo,
ja, potrebno bo vstati,
saj ne morem več poslušati,
tvojega smrčanja in nemirnega spanja.

Iz prostora trgam sadeže
Sladke, sveže, sočne
Otipavam jih v tiho prebujajoči
Svetlikajoči se jutranji zarji
Ko se na njih še lesketajo
Kristalno čiste solzice rose
Dišeči spomin.

Besede besed... in o besedah.
Vse polno jih je, povsod okoli.
Besede odmevajo v prazno
tišino, ne pustijo ji spati.
Prazne besede so najhujše,
te jo ubijajo.
Tišina joče.

Včeraj sem dobil
po pošti kepo krvi.
Znotraj nje - tik tak, tik tak...
In znotraj slika,
majhna slika.

Roka... se začela tresti...

Ujeta!

Skozi rešetke dežnih kapelj
si ogledujem svet
od zgoraj
in sem najsrečnejši zapornik.

Tudi tokrat je ura odbila.
Iz svojih trdnjav se vsujejo na ulice
in mesto še enkrat postane mravljišče.

Midva pa pobegneva,
srečna, ker sva skupaj iztirila,
in greva sedet

Čakam te.
Čakam te in mislim nate.
Mislim, kako bi ti povedal,
kako bi ti napisal,
napisal tisto, kar čutim,
tisto, kar si želim.

Tam smo doma.
Tam smo lahko popolnoma to, kar smo v resnici.

Bivamo med potoki glasbe, smeha in svetlobe.
Zajemamo luč in v svojem bogastvu nam polzi med prsti.

Lahkotno, igrivo,živahno,
prepuščava se užitkom samote,
poslušava petje ptice,
po drevesih se lovijo veverice.