Ušel sem v tihi skriti kot sobe
In se zavil v mehko toplo odejo
Gosto gmoto
Samega sebe
Da bi ne stokala moja beseda
Da bi utihnil krik pogleda
Da bi zbežala misel drugam

Kot pajek mrežo svojo stke
ti stkeš nevidne niti.

Kot vetra sapica, ki listju šepeta
šepetaš mi nežno na uho.

Kot sonca žarek
ogreješ moje lice.

Prerokovano mi je bilo,
da norosti ne uidem med decembrom,
februarjem. Čakam, da sinici
kri zapoje skozi režo jutra,
skozi jutra megle,svinca.

Izpljunil bom gravitacijo,
se obesil na sonce
in zgorel kot zvezda,
ki se ugaša miljone
svetlobnih let.

Včeraj sem plesal
v senci bitja poldne
in medtem ko sem hodil
se mi je korak razslikal
v zrcalo tihožitja.
Utrgal sem cvet in...
še zdaj dehtim.

Bil kot sončni žarek si,
se pojavil,
 misli zaposlil, 
ne zavedal se,
mi mojo dušo osvojil.

Čeprav srce gorelo zate ni,
priznam , osvojil si me,
me čustveno, ne lažem si,
 telesno podredil.

Križanje z pinceto smrti,
kakor tihi šah portret,
vrvice pod toplim podom,
vse ožgane od tapet.

Dnevi dela bli so šteti,
vse za grozdje so izvzeti,
če se je splačalo neveš,
preveč spiti ga nesmeš.