Obraz mi je padel na tla…
Se razbil in švignil na vse strani…
Nebo svetlo barvo preliva v čudno in temno,
za trenutek se zazdi,
da je sonce ugasnilo…
Postaja vedno bolj in bolj mrzlo,
saj tema mi je prevzela dušo vso…

Konkubina na prazen list piše…
Moja Japonska oddaljuje se,
neznano kam…
Hirošima moja preteklost je,
a spomin nanjo imam,
ne prav lepo opominja me,
da življenje minljivo je…

Hodiš v zimi bridki, nikjer zavetja ni...
Zmrzuješ!
Veter te obliva z strani vseh,
želiš videti, kje je konec, kje se vse konča…
Začneš teči, sneg te z vso silo ustavlja,
zdi se, da belina z vsako tvojo mislijo upravlja…
Ne misli!...ustavi se!

Skoči!
In v prepad boš padel…
Poglej!
In v trenutku boš oslepel…
Pomisli!
In pajčevina bo ujela vse tvoje misli,
jih zabubila, spremenila v blodnje…

Čakam…Aj! Moje oči!
Svetloba iz gozda mi sežgala je krvave dlani…
Črna koža pada na tla…v prah, v nič!
Čudno, sploh ne boli tako zelo,
saj to čustvo že dolgo trohni…na dnu srca…
Po zraku se širi vonj,
za katerega veš, da je to pridih smrti…

Svet postaja siv,
Čedalje bolj temen in neživ…
Še svetlo modri oblaki se želijo skriti pred grozo,
ki se jim bliža kot vihar…
Trupla mrtvih duš,
ki jih na obalo morje bljuva…
Slišiš?
Gozdov klic na pomoč,
še preden nastopi noč,
se pokaže kruta usode moč…
Ubijajo jih zaradi kisika,
ampak v tem svetu ne potrebujemo več diha življenja…
Svet je bil moder in zelen…
Čedalje več krikov, ki hrepenijo po barvah…
Krikov narave…

Kaj je prav?
Tisto, kar bi si želela jaz
Ali tisto, kar ga ne bo užalostilo.
Tisto, kar mu ne bo delalo skrbi...
Je potem prav, da se zadržim...
Da ne razlijem svoje jeze,
Da ne vržem ven smeti?...

Zelena, dišeča trava
Črički in ptički
Dve mravljici na meni
Srbi
Čebela na regratu
Omamen vonj po travnati naravi
Modro nebo in beli puhasti oblački