Mi smo tisti pravi.
Mi smo taki,
kakršni bi morali biti.
Mi smo femmes fatales
in ponoreli Adami,
ampak nič ne de,
mi smo tisti pravi,

Spet me ni poslušal,
raje je padel,
spodrsnilo mu je na vlažni deski,
ki jo imamo namesto brvi
čez potoček za hišo.

Pred mano stoji umazan
in iz levega rokava curlja

Oklevajoč, neodločen,
šepaje mi prihajaš naproti.
Daj mi vendar svojo palico,
da z njo pobrskam
po gnilem rjavem listju,
da izbrskam ven, privlečem na plano,

Ne pihaj mi pod prste
in ne škili okoli vratu,
tvoje tipalke me žgečkajo
in sili me na smeh,
ko se tvoje dolge ovijalke
plazijo okoli mojega telesa
in si tako zelo želijo,
da bi bile resnične.

V nedeljsko jutro
pod oknom zadiši
čisto prava cigara
in malo črnega humorja.

Dan bomo spet preživeli v parku.

Ogenj,

pogrebnik vsega živega,
večni plamen,rdečestrahotna moč uničenja,
ki ne prizanašaš nikomur in nikoli ne ugasneš.
Požiraš vso lepoto skrivnostne narave,
vse čudo človekove domišljijske nravi
in ne ustavijo te izmučene solze skrušenih ljudi.