V hladnem jesenskem jutru
S privihanim ovratnikom
Drsela je skozi meglo
Kot privid

Dejali so  mi,
da sem neumna
a vem,
da sem pogumna.

Dejali so mi,
da imam "plehko" pamet

Vsepovsod nasilje,
Le kam odšlo si obzirje?

Drug drugemu prezir,
v duši  je nemir.

Na vsakem koraku posmeh,
vsak po svojih močeh.

Namesto pameti, zavist,
vse do kosti ogrist.

Beseda kot zvezdni utrinek.
Ko ga zagledaš
Je zvezda že zdavnaj utihnila
Ostane pa spomin
Na trenutek
In skrita želja
Da bi se nekega dne izpolnila.

Kakšen lep dan
Mislim da je pomlad
Čeprav zunaj zavija in tuli siv veter
Ki trga rahlo zašite vezi
Ki so bile namenjene temu
Da bi jih nekdo razrezal
Na tisoče drobcev

Nasmejan obraz
Odraz notranjega drhtenja
Prijetno počutje
Žuboreči potoček
Vir življenja.

V bežnem pogledu ,
Ki se je v hipu stopil
V večnosti žarek
Je zatrepetal še en utrinek
Zapisan v širnem vesolju
In ga obogatil
Za kapljico sreče,
Ki se bo nekega dne
Ponovno zarisala
Na obrazu mimoidočega.