spomni se me

dnevi drsijo v medeno domišljijo
srce je adut

nisem nič več zasut 

Sedim za volanom,mudi se...hitim...
pritiskam na plin,v mislih zbežim...
ne vidim brisalcev, ki komaj hite,
da očistijo sledove neskončne vode.
Pogled mi sledi dogodkom na cesti,
misli bežijo, spomini se vrstijo.

Življenje je kot neskončna reka,
kot morje,ki dviga ga plima in oseka,
človeku se marsikaj zgodi,
polno nam ostane nepozabnih dni,
dni,ki nam še danes orosijo oči,
od veselja ali od žalosti.

Betonski stebri stojijo,
betonsko konstrukcijo kviški držijo,
podpirajo mase mogočne,
vse dimenzije morjo bit točne.

Južni veter nama je dvoril v noči solza
prinašal tihe vzklike ljubljenih src za spokoro.
Brez teles, brez duš...in obris praznine!
Nekje v nama skrit zaklad!?
V najini poročni noči so plesale sojenice,
in preko zameglenih okenskih šip videla sva-
osvetljene ceste! Kako je čutiti toploto umrlega dne?

parim se.
z mokro, vitko stezo po travnati poti.
letim za svežo, žlahtno rutico,
ki si jo ti nosila.
in se čudim.
čudim se,
čudim, zakaj še vedno vihar pihlja
in zakaj majhen zajec piše tole poezijo,

Ajda:
Kot ptič Feniks vstal si iz pepela,
ves čudovit in prerojen.
Razvnel si strast , ki v meni spala je,
mi željo po ljubezni prebudil,
se v misli moje naselil.

Čeprav obstaja čas in mi v njem
In kar občudujemo je prosto
Kar spoštujemo spoznanje
Da vse je lahko nič in nič je vse

V pesmih iskala sem tvoje ime,
v mislih zapolnil si moje srce.
Iskala sem rimo, našla zaklad,
iskala ljubezen našla modrost.
Našla sem most, ki odkriva skrivnost.