Še vedno želim, hrepenim

po tvojem dotiku. 

Samo še enkrat bi rada

poljubljala tvoje žametne ustnice,

samo še enkrat bi rada

Kdo je?

Kje je?

S kom je? 

Sam?

Nekje v divjini?

Razočaranje nad svetom,

razočaranje nad sabo,

razočaranje nad življenjem. 

Umiram,

propadam,

izginjam.

Že ko se prebudi, začuti,

da je danes tisti dan!

Dan, ko hoče biti srečen, nasmejan!

Že jutro hoče začeti veselo!

Vzame  iglo in si jo zabode

V prvo žilo, ki jo najde.

Ko se naslednje jutro prebudi,

Človeštvo…

Zgražam se, ko opazujem ta svet.

Samo klanje naokrog!

Ljudje tekmujejo med sabo.

Tekmujejo, kdo bo komu bolj veličastno

zabodel nož v srce.

In kri, ki šprica naokrog!

Ožemala je nedolžna roka kamen.
In drsele so kapljice v razpokano zemljo.
Napila se je mravljica opojne tekočine
In kamen je zastokal.
Roka je zastala.
Eno sta postala.

Bil je zimski dan,
v bele oblake prikovan,
z belimi snežinkami objet,
beli v duši je ta svet,
leden, otrpel in bled,
od mraza je ves zadet.

Dekle, se spominjaš dneva,
ko sva spoznala se,
se spominjaš tistega večera,
ko postala si mi vse,
se spominjaš dni,
dni, ki jih več ni?