Kakor vzdih vrabčevega srca
Sredi gromečega velemesta,
Skrita v svilo stisnjene pesti,
Podoba se je v zvezdah prebudila.

Odprla so se vrata individualne svobode
Zadihalo je bitje in se razlilo v vesolje
Prežemajo me v telo vbrizgnjene vibracije teorije kaosa
Občutek lebdenja v materiji sicer prikovani na tla.

Nanašam na čopič to barvo,
barvo v prahu oprano,
nanašam jo z občutkom,
in sledim vem produktom.

V momljanju jutra krik slovesa
V pomladni sapi jok peresa
V senci hrasta misel jasna
V objemu večera se človek rojeva.

VESOLJE JE TAKO VELIKO

KOT TEMA ,

KO ZAPREŠ OČI.

Zvonovi zvonijo .
Jih slišiš ?
Donijo iz mojih globin.
Naznanjajo dan.
Drhtijo.
Močno.
Mogočno.

Čutim dežne kaplje,

ki mi polzijo po obrazu!

Tako sveže se počutim!

Kakor, da sem prerojena!

Sredi zime si prišel kot odrešenik.
Kakor, da bi vedel, da me zebe.
Prinesel si mi drva
in zanetil si ogenj.

Da sem pikapolonica
si mi rekel.
Pikapolonica je majhna,
komaj opazna,
pa vendar se je vedno,
ko jo vidiš,
razveseliš.

Zakaj še vedno upam, hrepenim?
Zakaj?
Zakaj še vonj po tebi je mamljiv?
Zakaj?
Sem kot metulj, ki našel je svoj cvet,
in sem metulj, ki ni mu mar za svet!