Čas je za taksi,
ki nikamor ne pelje.
Ustavi te na poti do sreče,
ki si jo začrtal.
Raje vzamem kolo,
ki pelje počasi
in pripelje na pravo mesto.

Kako osamljena se zdiš.
Kakor, da nikdar ne zaspiš.
Si mar nesrečna,
ker nikogar ni ob tebi,
ali si srečna,
ker vladaš sama sebi?

Ali je mogoče, da tudi največja ljubezen ni dovolj, da bi začutili zivljenje v vsej njegovi popolnosti ?
Seveda.
Ali je torej sploh mogoče dotakniti popolnost ?
Saj ni problem v tem.
Kaj pa ?

Večnost je že mimo!
Ves ta čas ista vprašanja,
iste misli,
iste zahteve,
iste želje…
Ves ta čas…
Pa še vedno nič!

Če bi me opazila takrat, ko te ni bilo
Potem bi v nebesih ne bilo
Luknje ,
ki jo polnim le spraznimi besedami
ki se nikoli ne bodo dotaknile
mesa , ki si ga tako strašno želim.

Ljudje smo živali.
Med nami je boj za obstanek.
Druge uničujemo,
da bomo sami bolje preživeli.
Živali se spopadajo,
živali se grizejo,
mi pa se uničujemo na bolj prefinjen način.

Iskala sem besede svojih dni
In žuboreči potok
Suh
Je kipel
Bolelo je stugo
Ki žejna je tiho odpirala
Lačno čeljust

Nikoli zares predan,
nikoli lastnina…
Diamant morja…
Simbol osvobojenosti…
Mojo dušo oblačiš
v svetla oblačila jasnosti.

Kakšen lep dan
Mislim da je pomlad
Čeprav zunaj zavija in tuli siv veter
Ki trga rahlo zašite vezi
Ki so bile namenjene temu
Da bi jih nekdo razrezal
Na tisoče drobcev