Dodajajo mavrice na oguljene zidove,
bleščeče se spreminjajo sivine
na smrtni poti najdeš pajčevine,
podtikaš sajaste globine med dotike,
srkaš sence strtih src,
ko te pač prime,
preplašeno steguješ vrat čez ramo,
sestavljaš žarke svojih zenic
in rišeš polja bilk s predstavo,
da najde te svežina dneva,
zamaskirana čarovnica pepela,
zatiskaš si oči pred njeno dramo.

ČIŠČENJE 1
ČIŠČENJE 2
ČIŠČENJE 3
ČIŠČENJE 4
ČIŠČENJE 5

Tako je preprosto umreti na krilih besed.
Kaplje rinejo v okno
za zidom se riše pomlad.

Tam zunaj kričeče brsti,
eksplozija semen,
prerojenost prsti.

Noč se spreminja v prah.

Tukaj sem in kukam iz rokava.
Po malem umiram,
imajo prav.
Nekako sem v sebi,
meditiram.
Se pobiram s tal.

Za malo duše
grem daleč, ne vem zakaj ustavljaš moj smeh,
moj navdih, moj dotik,
zakaj si kot greh?

Buči v glavi.
Kriki besed so preglasni
v tem jutru,
ki pride za jutrom
in gre za večer,
kot potuhnjene sanje.

Tišina prihaja.

Napila se bom njene veličine,
pila jo bom v jutrih,
posutih z mavrico,
v večerih,
pokritih s tančico.

Senča spet cveti-
sedmo leto zapored.
Pod kožo
sem še zmeraj
mrhovinar.
Ohlajena hotenja sesam
skozi pore
nerazložljive žalosti.

puščaš me hladno
in suho

Ljubim te.
to očitno
nikoli ni
dovolj 

hedonizem hira
pa noče umreti

Odsevi so kot sonce na oblaku,
kot poljubi dneva,
kot žvižg bližine
kot tvoj dih na mojem vratu
kot vzbrst semena.

Včasih so mrtvi in grozijo.
Včasih so tuji in strašijo.

A so vselej tisto
kar iz tebe izžareva.

Kako naj grem s teboj?
Nimam kril, da bi letela
prek svojih čeri
prek mračnih votlin
in vesoljnih vetrov
prek sivih planin
in čez polja strahov.

Nimam moči,
da bi našla domov.