Sama v puščavi
iščem izhod.
Nobene oaze,
niti privida.

ali čutiš moje misli

zdi se,ko bi te čutila
kadar me tako boli
da misliš name,
da me tvoje misli prebudijo iz osame

Na tone knjig, popisanih listov
vse polno jasno oslikanih besed,
že tisoče let učijo vsa ljudstva
kako se izviti iz miselnih bed.

Nič boljši, nasprotno, vse hujši je greh,
ki ga človek izumlja iz sebe
razdira, izpodkopava vesoljni dar,
a to je ljubezen, kako priti iz bede.

Vsak narod išče svojo svobodo
čim večjo širino vseh svojih hotenj,
izmišlja si zakone in zakramente,
samo da kot Bog bi bil brez trenj.

Življenje je dolgo, tako dolgo.
Če ne bi bilo koledarja,
ljudje ne bi mislili na štetje dni,
pozabili bi leta
in ne bi vedeli za svojo starost.
Na prehojenih poteh
bi našli samo še mejnike spomina.

Mnogo sprejme spomin
z natančnostjo kamere:
obraz nekega človeka,
obris pokrajine,
vonj cvetice,
okus jedi.

Nama je ljubezen sploh namenjena,
ali sva lutki sistema skozi čas,
in če ti povem, ali izgubim nas,
in z mano, bi bila ti kdaj zmenjena?

Molčiš, me gledaš, kot da me zajedaš,
neprestano in tiho ostajaš tam,
v domišljijo, se lahko še zatekam,
in če ti povem, me pol sploh poznaš?

Pišem ti, ker všeč si mi ti,
vsaj malo, tako se mi zdi,
izgubljena poezija,
kdaj se boš šele vrnila.

Sam sem, in tko še ostajam,
in nobeni ne nagajam,
do punc imam še nek odnos,
kot da greš po steklu bos.

Njegov pogled, njegov nasmeh, njegov dotik. Vse spominja me nanj, večno ljubezen sanj, ki prehitro sem jo izgubila. Večno sem ga ljubila, nikoli pozabila. Pa vendar vse lepo se konča, vsak razblini se raj, tudi ta.

Njegove sinje oči, globoke kot ocean, modre kot najlepše je nebo, moj pogled so privabile, ga ujele in nikoli zares izpustile. Zdaj ugotavljam, da se minljivo je, razen trenutka, večnega trenutka, ko te oči sem našla, se v njih zaljubila in jih nikoli pozabila.

Ko čutiš,
da v sebi umiraš,
ko čutiš,
da počasi stagniraš,
ko čutiš,
kako izginjaš v prah,
ko čutiš,
da na tebi raste mah.

Ko izginja zalet,
ko se podira tvoj svet,
ko še sam(a) temu ne moreš verjet.

Če bi vsi ljudje
imeli mišje repe
bi bilo življenje
morda bolj zanimivo.

Zjutraj na avtobusu;
oprostite gospa
usedli ste se na moj rep,
ja oprostite sem pozabila
očala, saj res kje pa so,
ah kako lep rep
gospodična ste ali ne -
še samski?